Dunajska konvencija

Konvencija - je ena izmed vrst pravnih virov, ki je sporazum v pisni obliki, ki so jih države in nastavljivo MP, ne glede na obliko kvantitativne urejanje povezanih dokumentov, in ne glede na njegovo posebno oznako.

Taki mednarodni sporazumi so sporazumi, ki urejajo različna področja javnega življenja. Predmet to so človekove pravice in svoboščine, trgovine, zračni promet, železniški promet, zaščito intelektualne lastnine , in mnogi drugi.

Dunajska konvencija iz leta 1980 poenotili število pravil v zvezi s trgovino na mednarodni ravni, kar se je izkazalo, da je sprejemljivo, da več držav z različnimi sistemi prava. Konvencija iz leta 1980 je razvrščena v štiri dele, in vključuje 101 člankov. Vsi izmed njih so usmerjeni na naslednja pomembna vprašanja: pojem pogodbe, obliko pogodbe, vsebina pravic in obveznosti pogodbenih strank, odgovornost strank za neizvajanje v okviru pogodbenih predmetov.

V skladu s tem dokumentom, se mednarodna pogodba se vpiše na dva načina: ustna in pisna. Dunajska konvencija iz leta 1961 določa, da lahko stranke v pogodbah nobenih WFP subjekti, ki imajo pogodbeno pravno sposobnost. Univerzalni položaj je izjemoma stanje.

Dunajska konvencija, ki je predmet prodajne pogodbe, velja za sporazume med podjetji njenih držav članic. Toda ob istem času, nekatere vrste poslov, ki niso zajeta (na primer, prodaja vrednostnih papirjev, in uspešno ponudbo, in nekaj drugih).

Pogosta oblika odgovornosti v primeru kršitve obveznosti s strani ene od strank, je odškodninski zahtevek, tudi izgubljeni dohodek. Odgovornost ne pride samo v primeru, ko se lahko obtoženec stranka dokazati, da kršitve klavzul pogodbe zaradi okoliščin, nad katerimi nima nikakršnega nadzora.

Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih iz leta 1961 , je eden od glavnih zakonov, ki urejajo področje diplomatskega prava. Vse vodje misij v okviru konvencije so razdeljene v tri razrede: veleposlaniki in nuncios (tako imenovani predstavniki Vatikana), ki so akreditirani na šefa države; veleposlaniki, ministri in internuncios akreditirani tudi voditelji držav; odpravniki poslov, akreditirani ministrom za zunanje zadeve.

V skladu s to konvencijo, osebja je razdeljen na več kategorij: diplomatskega, administrativnega, tehničnega in pomožnega osebja.

Dunajska konvencija določa diplomatskih odnosov, ki bi morala obstajati med državami, ki jih sporazumno. Prav tako je treba doseči dogovor o oblikovanju diplomatskih misij in njihovo raven.

Tuja država ali, z drugimi besedami, država pošiljateljica, v skladu s konvencijo iz leta 1961 sama imenuje vodja diplomatskega predstavništva. Po drugi strani pa mora država dati dogovora (soglasja) za akreditacijo oseba za ta položaj, vendar pa lahko in zavrne, ne da bi povedal motive.

Prenehanje delovnega mesta vodje misije ali drugo diplomatsko osebje pride, ko zapusti državo, kot posledica pregledov, diplomata ad persona non grata, kakor tudi neizpolnitve svoje funkcije.

V primeru prekinitve diplomatskih odnosov med državo, ki izdaja dogovora mora pomagati pri izdaji odhodu tujih diplomatov in njihovih družinskih članov.