Delovni čas, svoje vrste in postopek za ugotavljanje

Ne glede na to, na katerem področju in kaj grafikon je vključena zaposlenega, je delodajalec dolžan upoštevati delovnega časa, ki se vrste fiksnih delovni zakonik. Vsaka organizacija ima pravico, da določi svoja pravila, če to ni v nasprotju z zakonom. Člen 91 Zakona o delovnih razmerjih nalaga odgovornosti delodajalcev predstavljajo izgubo časa in ki ustreza njegovemu plačilu, medtem ko člen 16 vsebuje opis delovnih urnikov.

delovnega časa in postopek za ugotavljanje urejeno:

• interne predpise organizacije, tj notranje predpise, ki uvajajo zaposlenega za sprejem naročila, prenos in odpuščanja, pravice in odgovornosti organizacije in zaposlenega v zvezi z vsako drugo, način zaposlovanja in počitka, in druge zadeve, ki se nanašajo na odnose med organizacijo in zaposlenimi.

• kolektivna pogodba, s podpisom katere delavec strinja z njej določeni.

Dejstvo je, da organizacija ima pravico do ustanavljanja delovni urnik, in zaposleni lahko bodisi sprejme predlagane pogoje ali zavrne. Zakon o delovnih razmerjih določa le osnovne določbe.

delovnega časa in vrste v skladu s 16. členom Zakona o delovnih razmerjih.

1. Normalna ali en premik. To je pogosta pet dni z dvema izhodoma, ali ene izhodne shestidnevka in razporedi s plavajočo izhod. Vsota delovnega časa se je v primerih, ko je treba čas upošteva dnevni ali tedenski osnovi in v obdobju od enega meseca do enega leta. Ta način je primeren v okoliščinah, v katerih se ne sme opravljenih vodenje v nekaj dneh ali tednih, na primer, ko se je metoda premik ali prevoz.

2. Nepravilna urnik. Delodajalec lahko sproži delavca za opravljanje svojih nalog izven običajnega neposrednega delovni čas. Delavec ima pravico do zavrnitve nadurnega dela, in delodajalec ne sme zahtevati izvajanje tujih sužnji nalog je na podlagi pogodbe o zaposlitvi ni predvidenih. Z določitvijo takšnih zaposleni delovni čas, organizacijo, vendar pa nima pravice, da ga prinese do zaposlitve nadurnega prepogosto, vendar le občasno. Za obdelavo temelji ali dodatni plačani dopust, ali poleg plače (člen 119).

3. gibljiv delovni čas, ki omogoča zaposlenim po lastni presoji določiti začetek in konec delovnega dne, kot tudi njeno trajanje. Toda na koncu je treba obdelano ga določa zakonodaja skupnega števila ur za določeno obdobje. Prilagodljiva (ali drsna) razpored se lahko določi bodisi z zasnovo službo, bodisi v postopku na podlagi sporazuma strank. Vzroki prehod na prožno ali plavajočih delovnih ur lahko tako zaradi osebne okoliščine zaposlenega in organizacijo situacije, ko je urnik najbolj primeren in učinkovit.

4. sprememba režima. Se običajno uporabljajo, kadar uro dela v podjetju, kjer se delo opravlja v dveh ali štirih izmenah (dan, zvečer ali ponoči) na dan. V tem primeru, vsak teden se delavec lahko sklicuje na vikende, ki trajajo najmanj 48 ur.

5. toka v skladu s členom 105 razdrobljenih delovnih ur predvideva delitev dan z odmori v kosih, ki se na koncu seštejejo. Njihovo dovoljeno število zakonu ni opredeljen.

Ena od glavnih težav v tej zadevi je, da so vsi načini predpisane, s kolektivno pogodbo ali internimi predpisi ne pridejo v neskladju z delovnim zakonikom, ampak delavci so pogosto obdelani brez prejemanja nadomestila. To je pogost pojav v komercialne organizacije, in zaradi strahu, da bodo izgubili službo, osebje ne želi sodelovati v delovnih sporih.

Prav tako je pomembno vedeti, da je treba delo med vikendi in plačan vsaj dvojno količino, in skupna (ali povprečna) število ne bi smelo opravljenih delovnih ur na teden je več kot 40 let, vendar se v resnici pogosto delovni dan traja dlje kot pet dni.